Janez Pogorelec, 2011

1Ta ustavna določba bi imela brez dodatne zakonodajne opredelitve samo deklaratoren značaj. Sama po sebi namreč ničesar ne pove o tem, kaj najbi določba normativno pomenila, kakšne naj bi bile njene pravne posledice tako za državo kot tudi za samo glavno mesto. Takšen nedorečen položaj glavnega mesta je trajal vse do leta 2004, ko je bil sprejet Zakon o glavnem mestu Republike Slovenije.

2Zakon o glavnem mestu Republike Slovenije (ZGMRS) (Ur. l. 22/2004, 110/2009) je uredil razmerja med glavnim mestom in državo, deloma pa je njihovo urejanje prepustil medsebojnemu dogovarjanju med  Republiko Slovenijo in Mestno občino Ljubljana.

Zakon kot najpomembnejši atribut glavnega mesta postavlja dejstvo, da je Ljubljana upravno središče Slovenije, v katerem so sedeži državnih organov, organizacij državnega pomena in tujih diplomatskih predstavništev in predstavništev mednarodnih organizacij.

Zakon postavlja zahtevo po usklajenem izvajanju nalog iz pristojnosti državnih organov in organov mestne občine predvsem glede urejanja pogojev za delovanje državnih organov in organizacij ter predstavništev, glede nalog, pomembnih za razvoj Ljubljane kot glavnega mesta, predstavljanja glavnega mesta države v protokolarnih in promocijskih zadevah ter  v zadevah meddržavnega in mednarodnega sodelovanja in organizacije in izvedbe prireditev in proslav državnega pomena. V ta namen se v prostorskih aktih in razvojnih programih države in mestne občine določijo prostorska ureditev in investicijski projekti ter programi, pomembni za delovanje in razvoj glavnega mesta, delovanje in razvoj državnih organov ter tujih predstavništev in organizacij.

3Zakon predvideva sodelovanje med glavnim mestom in državo tako, da lahko vsak od obeh subjektov pozove drugega k sodelovanju pri izvajanju  posameznih v zakonu določenih nalog. Predvideva tudi oblikovanje posebne delovne skupine pod vodstvom predsednika vlade in župana MOL, ter podpis posebnega dogovora, s katerim se opredelijo naloge mestne občine in državnih organov pri izvajanju programov in nalog, določi terminski plan izvedbe dogovorjenih programov in nalog, ocenijo finančne in premoženjske posledice, določijo viri in pogoji financiranja ter uredijo druge medsebojne pravice in obveznosti. Ta dogovor morata vlada in župan upoštevati pri pripravi predloga državnega in občinskega proračuna. Izrecno je predvideno tudi sklepanje dodatnih dogovorov za organizacijo in izvedbo izrednih meddržavnih, protokolarnih in promocijskih dogodkov državnega pomena.

Če med vlado in mestno občino ne pride do dogovora, lahko vlada odredi, da naloge iz pristojnosti mestne občine opravi državni organ v breme mestne občine. Vendar je vlada pri tem odgovorna za škodo, ki bi jo občini povzročilo ravnanje državnega organa.

Za financiranje nalog in programov, s katerimi v okviru svojih pristojnosti glavno mesto zagotavlja pogoje za delovanje organov in organizacij ter predstavništev, pa ni dogovorjeno drugačno financiranje, pripada mestni občini 0,73 % dohodnine, vplačane v predpreteklem letu pred letom, za katero se ji izračuna dohodnina. Mestna občina mora seveda ta sredstva porabljati namensko.