Komentar
Ivan Bele, 2011
1Pravica in svoboščina iz tega člena vsebuje prvine, ki jih najdemo tudi v opisih drugih pravic in svoboščin, vendar to še ne pomeni, da je ta ustavna določba odveč. Med okoliščinami, ki tesneje povezujejo nekatere pravice in svoboščine, se med drugim pojavlja tudi njihova enotna geneza in potreba po sočasnem enakovrstnem varstvu. Tako se sme za določbo prvega odstavka 19. člena o potrebnem zagotavljanju človekove svobode in določbo prvega odstavka tega člena o spoštovanju človekove osebnosti in človeškega dostojanstva oceniti, da gre za prirojene pravice (splošna deklaracija človekovih pravic OZN iz leta 1948 navaja prirojenost človekovega dostojanstva že v sami preambuli, v 1. členu pa zopet pove, da je človek svoboden in ima druge lastne pravice od rojstva), kar pomeni, da vse izvirajo iz človekove naravne avtonomnosti. Povsem razumljivo je, da razmere v družbi zahtevajo tudi zagotavljanje pravic na konkretnejši ravni v specialnih oblikah, kar še posebej velja za prirojene pravice, ki nujno postajajo tudi izvor sekundarnih pravic in svoboščin.
2Po prvem odstavku tega člena se mora kot človekova osebnost šteti skupnost vseh trajnih usmeritev v odzivanju posameznika v socialnem okolju. Pri človeku kot razumnem bitju je treba seveda začetek vseh teh trajnih segmentov iskati v psihični sferi njegovega delovanja. Pri spoštovanju človekove osebnosti gre za pravo dialektično nasprotje, da se posameznik šteje za enakega zaradi svoje neponovljive različnosti. Bistvenega pomena je torej za enako obravnavanje ljudi, da spoštujemo njihovo individualno psihično odzivanje na okolje. Priznanje človekove osebnosti pomeni nasprotovanje vulgarnemu determinizmu, po katerem naj bi se človek obnašal kot del po posameznikih vodenih množic. S priznavanjem osebnosti se človek obravnava kot samodeterminirano bitje, ki je ustvarilo samo sebe kot del človeške družbe in se je v tem pomenu tudi sposobno vzporejati z drugimi. Svojo osebnost človek oblikuje in spreminja sam, posegi drugih v osebnost, vključno s posegi državne oblasti (n. pr. s pranjem možganov, hipnozo, z drogiranjem ipd.), so nedovoljeni, razen seveda, če prizadeti sam pokaže interes za to. Prav s tem, da se spoštuje osebnost vsakogar, dobiva pojem enakosti, ki je temelj vsakega prava, tudi svojo smiselno podlago. S tem, ko smo spoznani za enake, nam je hkrati priznana tudi pravica do individualnosti. Človekovo dostojanstvo pa je predvsem navezano na pripadnost človekovemu rodu (gens una summus): s tem, ko posamezniku priznavamo njegovo človeško dostojanstvo, potrjujemo njegovo enako naravno obdarjenost z vsem, kar ljudje pri sebi najbolj cenijo, to je sposobnost razumnega samoopredeljevanja. Pri spoštovanju dostojanstva ne moremo izhajati iz seznanjenosti v ukrepanjih konkretnega človeka, ampak moramo vsakogar šteti kot dediča preteklega razumskega delovanja vseh pripadnikov družbe in potencialnega udeleženca vseh prihodnjih pozitivnih dosežkov človeštva. Človekovo dostojanstvo skratka ni zaslužena, ampak na domnevi o splošni pozitivni usmerjenosti (quisquis preasumitur bonus) utemeljena pravica. Na konkretni ravni lahko človek svoje dostojanstvo delno in začasno tudi omadežuje, vendar ga lahko nato s prevzemom odgovornosti za negativna ravnanja ponovno vzpostavi. Pomen človekovega dostojanstva kot pravno zagotovljene pravice je ravno v tem, da se vsakomur priznava na abstraktni ravni kot objektivno dejstvo, saj bi sicer prišlo do tega, da bi si skupine ljudi začele lastiti več dostojanstva in bi druge prevrednotile v drugovrstna bitja. Tako se pokaže, da trojica pravic iz prvega odstavka 19. člena in prvega odstavka tega člena: osebna svoboda, enakovredna osebnost in vsakomur priznano človeško dostojanstvo (podobno kot v geslu liberté, égalité, fraternité) tvori nekakšno prajedro pravic in svoboščin, neposredno oprto na človekovo prirojeno avtonomnost, ki jo moramo ljudje zadržati v življenju družbe vzdaj in v njenem nadaljnjem razvoju.
3Določbe iz prvega odstavka 21. člena bi vsekakor razlagali preozko, če bi trdili, da se z njimi zagotavlja varstvo človekove osebnosti in dostojanstva v odnosih samo z državno oblastjo, ne pa tudi v odnosih med posamezniki. Ob podrobni preučitvi besedila te določbe se lahko ugotovi, da gre za varstvo človekove osebnosti in dostojanstva posameznika pred komerkoli, vendar v posebnih okoliščinah, ko je država po pravu pooblaščena neposredno komunicirati s posameznikom. Iz dela besedila, da je zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskih in vseh drugih pravnih postopkih, predvsem izhaja, da se kot pravno dovoljeno šteje neposredno komuniciranje državne oblasti s posameznikom le toliko, kolikor se izvaja v mejah predpisanih postopkov ali med izvajanjem dejanj odvzema prostosti ali izvrševanja kazni. Gre za komuniciranje, s pomočjo katerega organi sodne in izvršilne oblasti odločajo o uporabi pravil materialnega prava, ki na splošno ureja medsebojna razmerja med ljudmi. Glede na to, da so predstavniki organov izvršilne in sodne veje oblasti tisti, ki vodijo postopke, je seveda zagotavljanje spoštovanja človekove osebnosti in njegovega dostojanstva predvsem v njihovih rokah, pri čemer pa ta dolžnost ne zadeva samo njihovega obnašanja, ampak tudi obnašanje med vsemi udeleženci postopkov (na primer tudi obnašanje zagovornika do oškodovanca, priče do priče ipd.). Še posebej mora biti zaostrena ta dolžnost predstavnikov izvršilnih organov med izvrševanjem kazni, kjer neredko prihaja do tega, da zapornik terorizira sozapornike. Posledica nepriznavanja take pravice je, da se posameznik iz subjekta spremeni v objekt postopkov, kar z vidika ustavne ureditve pomeni, da državni in izvršilni organi odstopajo od tistih razmerij do posameznika, ki naj bi bila temelj demokratične in pravne države. V enakih okoliščinah, kot je predvideno v prvem odstavku tega člena, se lahko dogaja tudi kršitev prepovedi mučenja iz 18. člena, vendar pa to še ni podlaga za sklepanje, da gre za dva vidika iste pravice. Prepoved mučenja se nanaša izključno na storitvena dejanja državnih organov pri stikih s posamezniki. Mučenje pomeni kvalitativno preseganje kršitev iz določbe tega člena v tem pomenu, da gre za povzročanje neznosnega telesnega ali duševnega trpljenja (zato se po 18. členu z mučenjem izenačuje tudi nečloveško ali ponižujoče ravnanje). Mučenje je v vsakem primeru naklepno dejanje, storjeno zaradi zasledovanja nekega posebnega, lahko kdaj tudi legitimnega interesa, toda legitimnost interesa ni nikoli tolikšna, da bi upravičevala mučenje. Na kratko lahko rečemo, da pravica in svoboščina iz tega člena meri na usklajevanje človekove naravne avtonomnosti s pravom, s prepovedjo mučenja pa se priznava nadvlada humanosti nad pravom in vsakršno oblastjo.
4Vsebina drugega odstavka tega člena potrjuje že izraženo misel, da pravice in svoboščine iz tega in prejšnjih dveh členov tvorijo strnjeno celoto. Besedilo, da je prepovedano vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena, ter vsakršno izsiljevanje priznanj in izjav, je treba razumeti tako, da primeri, ko je sicer dovoljeno omejiti prostost in pri tem morebiti celo uporabiti silo, ne smejo biti podlaga za kakršnokoli nadaljnje nasilje. Navedba o vsakršnem nasilju v besedilu tega člena meri vsebinsko na izključevanje sile od posega v svobodo odločanja, navedbe o izsiljevanju priznanj in izjav pa na poseganje v svobodo o vsebini svojega izražanja. Kot izsiljevanje priznanja je predvsem treba šteti vplivanje na izražanje v lastnih zadevah, izsiljevanje izjav pa na izražanje o kakršnihkoli drugih zadevah. Nepomembno je, ali sta izsiljeno priznanje ali izjava resnična ali neresnična, odločilno je, da nista v skladu z voljo posameznika. Izsiljeno priznanje ali izjavljanje ne moreta biti verodostojen dokaz, ker tistega, od kogar sta bila izsiljena, ni mogoče šteti za njihovega pravega avtorja. Priznanje se omenja tudi v zvezi s t. i. privilegijem zoper samoobtožbo iz določbe o pravnih jamstvih v kazenskem postopku po četrtem odstavku 29. člena, vendar med obema določbama ni večje neposredne povezave. Pri priznanju iz omenjene določbe gre izključno samo za izrekanje obdolženca v kazenskem postopku, pri priznanju iz tega člena pa gre za priznanje česarkoli (na primer tudi dolga, očetovstva, tožbenega zahtevka, tuje zmage na volitvah itd.) v katerem koli postopku. Razlika je tudi v tem, da se privilegij zoper samoobtožbo nanaša samo na izključitev pravne dolžnosti priznavanja, po tej določbi pa je pridobivanje priznanja s silo razglašeno kot nedovoljeno. Se pravi, da je ta določba lahko kršena tudi takrat, ko se od koga upravičeno zahteva priznanje, pa ga ta noče dati, nakar se priznanje neupravičeno pridobiva s silo. Sicer pa se tudi po svojem procesnem pomenu privilegij zoper samoobtožbo ne izpeljuje neposredno iz določbe tega člena Ustave, ampak iz določbe o domnevi nedolžnosti iz 27. člena.
Literatura k členu:
Dodatna literatura:
van Dijk et al. (ed.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, 4. izd., Intersentia, Antwerpen 2006;
Lampe, Pravo človekovih pravic, Ljubljana 2010, s. 171–183;
B. M. Zupančič et al., Ustavno kazensko procesno pravo, 3. izd., Ljubljana 2000.