Sebastian Nerad, 2011

21Pred spremembami ZUstS leta 2007 je vsak državni tožilec lahko vložil zahtevo za presojo ustavnosti v zvezi s postopkom, ki ga je vodil. Novela ZUstS je to pooblastilo prepustila samo generalnemu državnemu tožilcu, ki pa lahko zahtevo vloži v zvezi z vsako zadevo, ki jo obravnava državno tožilstvo. Državni tožilci, ki vodijo konkretne zadeve, se morajo s svojimi predlogi obrniti na generalnega državnega tožilca, ta pa potem odloči, ali je treba sprožiti postopek pred US. Pri razlagi tega, kaj pomeni, da gre za zadevo, ki jo »obravnava državno tožilstvo« si je mogoče pomagati s stališčem US v zadevi OdlUS XIV, 3, U-I-335/04, Ur. l. 18/05, ko je US razložilo pogoj »v zvezi s postopkom, ki ga vodi državni tožilec«: »Državni tožilec je državni organ, ki izvaja kazenski pregon (in ima druge z zakonom določene pristojnosti). V kazenskem postopku to pomeni, da sprejema kazenske ovadbe, se odloča, ali bo zahteval uvedbo preiskave, ali bo vložil obtožbo pred sodiščem in jo nato zastopal, ter vlagal pritožbe zoper nepravnomočne sodne odločbe in izredna pravna sredstva zoper pravnomočne sodne odločbe. Poleg tega ukrepa, če je treba, v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj in izsleditvijo storilcev, ter usmerja predkazenski postopek. Če nastane pri izvajanju teh nalog vprašanje ustavnosti oziroma zakonitosti v zvezi z uporabo predpisov ali splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, lahko državni tožilec zahteva njihovo presojo pred US.«

22V isti zadevi je pomembno tudi pritrdilno ločeno mnenje sodnika Fišerja: »V nadaljnjih fazah postopka, ko nastopa državni tožilec predvsem kot stranka (preiskava in še posebej glavna obravnava ter, z nekaj omejitvami, pritožbeni postopek), ko je torej kazenski postopek prešel v roke sodišča, niti v prenesenem pomenu besede ni mogoče govoriti o tem, da bi državni tožilec vodil kakršenkoli postopek, še vedno pa vseskozi izvaja svojo temeljno funkcijo, to je funkcijo kazenskega pregona. Brez obširnega dokazovanja je vsakomur jasno, da se lahko tudi v tem delu postopka pojavi vprašanje ustavnosti ali zakonitosti predpisa, ki bi ga državni tožilec moral uporabiti. Ne gre le za predpise kazenskega materialnega ali procesnega prava, temveč tudi za številne druge predpise z zelo različnih področij, ki pridejo v poštev pri delu in odločanju državnega tožilca. Nobenega razloga ni, da bi mu ne dali pravice, da tudi v teh primerih zahteva presojo njegove ustavnosti ali zakonitosti, če je to potrebno za izvajanje njegove funkcije; prav nasprotno, to možnost mu je treba zagotoviti, če naj izvaja kazenski pregon, kot smo rekli, po Ustavi in po zakonu. In tako vse do konca kazenskega postopka, in v vseh postopkih, ki jih predvideva zakon o kazenskem postopku.«