Barbara Kresal, 2002

76OdlUS VI, 88, U-I-330/96, Ur. l. 39/97, tč. 27, 29 in 34: “Znižanje plačila cene vrtca ima naravo socialnovarstvene dajatve. Zato izpodbijani Pravilnik […] utemeljeno predpisuje upoštevanje dohodka iz kmetijske dejavnosti tudi v tem primeru enako, kot je določeno za uveljavljanje socialnovarstvenih pravic po Zakonu o socialnem varstvu. […]

77Zakonski kriterij za uveljavljanje ugodnosti, ki ima naravo socialnovarstvene pomoči, je sorazmernost prispevka staršev k ceni programa z dejanskimi premoženjskimi zmožnostmi družine. Lestvica, ki starše razvršča v plačilne razrede, mora to sorazmerje upoštevati. […] Ni ovire, da se pri ugotavljanju premoženja družine upoštevajo dohodki in premoženje, ki pokažejo realni materialni in socialni položaj družine. Vendar mora normodajalec – v tem primeru pristojni minister – v okviru namena zakona in skladno z Ustavo določiti take kriterije, ki bodo zagotavljali sorazmernost prispevka staršev z njihovimi dejanskimi premoženjskimi zmožnostmi.«

78Up-283/99 z dne 30. 5. 2000, tč. 6: »Izpodbijana sodba nasprotno temelji na stališču, da ustavna pritožnica, ki ima prihodke, zadostne za normalno preživetje, ni nepreskrbljena v smislu 81. člena ZZZDR. To stališče pa ni v neskladju s pravico iz 50. člena.«

79OdlUS VII, 204, U-I-14/97, Ur. l. 83/98, tč. 41 in 42: »Drugačna pa je teža posegov Zakonu o graditvi objektov – ZGO v ustavni pravici do svobode dela (1. odst. 49. člena) in socialne varnosti (1. odst. 50. člena) tistih posameznikov, ki so se po ZGO-84 lahko ukvarjali s projektiranjem in ki tega na podlagi sedanjega ZGO ne morejo več. […] Postali so breme projektivnim podjetjem, kjer so zaposleni, saj jih za dela, ki so jih prej opravljali, le-ta ne morejo več uporabiti. S tem je na koncu koncev ogroženo tudi njihovo delovno mesto in njihova socialna varnost. Kot rečeno, je izboljšava kvalitete projektiranja in s tem kvalitete graditve objektov ustavno dopusten cilj, prav tako pa so predpisani izobrazbeni pogoji ZGO v razumnem sorazmerju s tem ciljem. Vendar pa bi moral dati zakonodajalec glede na težo posega v navedeni ustavni pravici prizadetim posameznikom možnost, da se na novo ureditev pripravijo. To zahteva tudi načelo pravne države iz 2. člena.«

80OdlUS IX, 281, U-I-330/97, Ur. l. 117/2000, tč. 11: »V tem primeru je zakonodajalec posegel v pravico do zasebne lastnine in delovanja (33. člen) zaradi varstva pravice do socialne varnosti drugih državljanov (1. odst. 50. člena). Za dosego tega cilja je bil poseg v pravico iz 33. člena nujen. […] Socialna država (2. člen) je na temelju pravice do socialne varnosti ogroženemu posamezniku dolžna zagotoviti ustrezno pomoč in te pravice posameznika ne sme ogroziti z neupravičenim siromašenjem skladov za zagotavljanje te pomoči. Varstvo pravice do socialne varnosti posameznika v konkretnem primeru zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje.«

81OdlUS IX, 270, U-I-260/98 z dne 9. 11. 2000, tč. 7: “Država praviloma ureja z zakoni le minimalno raven pravic (minimalna oziroma zajamčena plača, varstvo plače, ipd.), k čemur jo zavezuje zlasti njena ustavna obveznost, da zagotavlja svojim državljanom socialno varnost (50. člen).«

82OdlUS II, 113, U-I-66/93, Ur. l. 1/94: »Pri presoji teh vprašanj je US ugotovilo, da gre pri izpodbijani določbi za neskladnost s pravico do socialne varnosti predvsem v povezavi z ustavnima pravicama iz 34. člena (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti) in iz 21. člena (spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva med odvzemom prostosti). […] Popolno odsotnost vsake možnosti za zadovoljevanje vseh takih ‘dodatnih’ človekovih potreb, do katere bi lahko prišlo, če bi bil obsojencu razen obveznega prihranka, ki ga sproti ne more rabiti, z izvršbo odvzet prav ves denar, bi bilo po presoji US že treba šteti za kršitev pravice do osebnega dostojanstva – in v tem smislu torej tudi za kršitev pravice do socialne varnosti.«