Aktivna legitimacija
Sebastian Nerad, 2011
67Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo za varstvo ustavnih pravic in omogoča upravičencu oziroma nosilcu ustavnih pravic varstvo pred posegi države in drugih javnopravnih in zasebnopravnih oseb v njegove z Ustavo zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine. Po določbi prvega odstavka 50. člena ZUstS lahko vsakdo (ob pogojih, ki jih določa ta zakon) vloži ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ustavno pritožbo, ki jo vloži neupravičena oseba, US zavrže (šesta alineja prvega odstavka 55. b člena ZUstS). Ustavno pritožbo torej lahko vloži tisti, čigar človekove pravice ali temeljne svoboščine so bile kršene z izpodbijano odločbo. To pa predpostavlja, da gre za osebo, ki je bila stranka v postopku, v katerem je bila izpodbijana sodna odločba izdana, ali pa se učinek pravnomočnosti sodne odločbe nanjo neposredno razteza (OdlUS XI, 124, Up-91/01 z dne 21. 1. 2002; OdlUS XI, 299, Up-692/02 z dne 26. 11. 2002; OdlUS XIII, 98, Up-603/03 z dne 14. 10. 2004; OdlUS XVI, 59, Up-765/05 z dne 31. 1. 2007).
68Upravičene osebe za vložitev ustavne pritožbe so po ustaljeni ustavnosodni presoji poleg fizičnih oseb tudi pravne osebe, če se posamezne ustavne pravice glede na svojo naravo lahko nanašajo nanje. US pa še vedno ni popolnoma izoblikovalo prakse glede aktivne legitimacije države (državnih organov) in drugih pravnih oseb javnega prava. V zadevi OdlUS XIII, 90, Up-387/03, Ur. l. 131/04 je še vztrajalo na stališču, da so pravne osebe javnega prava, konkretno javni zavod in občina, nosilke ustavnih procesnih jamstev in torej upravičene vložiti ustavno pritožbo. Glede države je sprejelo stališče, da je treba najprej ugotoviti, v kateri funkciji država nastopa – oblastni ali neoblastni; v sodnih postopkih, ki ne izvirajo iz oblastnih aktov (iure imperii), temveč iz neoblastnih aktov (iure gestionis), je država izenačena z vsako drugo osebo zasebnega prava in so ji zato zagotovljena tudi procesna jamstva ustavnopravne narave iz 22. člena. V zadevi OdlUS XV, 110, Up-98/06, Ur. l. 139/06 je US sprejelo stališče, da sodišče ne more vložiti ustavne pritožbe, ker kot državni organ, ki nima pravne subjektivitete, ne more biti nosilec človekovih pravic. V tem primeru je bil poudarek na tem, da organ ni bil samostojna pravna oseba, US pa se ni spraševalo, ali so država in državni organi sploh lahko nosilci človekovih pravic. Pri pravnih osebah javnega prava je torej ključno vprašanje (poleg predpogoja, da je podana pravna subjektiviteta), ali oseba deluje oblastno ali neoblastno. V zadevi OdlUS XVII, 98, Up-157/08, Ur. l. 108/08 je US odreklo aktivno legitimacijo Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z naslednjo obrazložitvijo: »Pritožnik, ki je javni zavod, je pravna oseba. Kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je v obravnavanem primeru v položaju oblastnega organa. V takšnem položaju pa glede na naravo človekovih pravic ne more biti nosilec teh pravic. Zgolj dejstvo, da je bil stranka v postopku pred sodišči, njegovega položaja oblastnega organa v razmerju do predmeta socialnega spora, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba, ne spremeni. Glede na navedeno pritožnik v obravnavanem primeru nima aktivne legitimacije za vložitev ustavne pritožbe.«
69Če pritožnika v postopku z ustavno pritožbo zastopa pooblaščenec, mora ta predložiti pooblastilo, ki je dano posebej za postopek z ustavno pritožbo (tretji odstavek 50. člena ZUstS). To pomeni, da mora biti izdano po vročitvi posamičnega akta, zoper katerega se vlaga ustavna pritožba. Če pooblastilo ni predloženo, US ustavno pritožbo zavrže (Up-3047/08, U-I-308/08 z dne 12. 3. 2009).